KO TELO REČE NE – Gabor Maté

Svetovno znani predavatelj in avtor, kanadski zdravnik Gabor Maté, se je v knjigi Ko telo reče ne namenil pisati o učinkih stresa na zdravje, zlasti v primerih skritega stresa, ki ga vsi črpamo iz zgodnjega programiranja in je tako globok, tako subtilen vzorec, da imamo občutek, kot da je del našega resničnega jaza.

Gabor Maté: KO TELO REČE NE

Število strani: 362 – Format: 14,0 x 22,0 cm – Vezava: mehka

Cena knjige: 27,00 €

• Plačilo se izvede po predračunu. Stroški poštnine znašajo 3,90 €.
• Ob nakupu knjige dobite tudi DARILO – klasično uspešnico Jamesa Allena KOT ČLOVEK MISLI v obliki e-knjige.
• Za naročilo knjige kliknite na spodnji gumb in izpolnite naročilnico.

Skriti stres terja davek

Četudi v delu za laično javnost predstavi veliko dostopnih znanstvenih dokazov, pa srž knjige oblikujejo posamične zgodbe iz njegove dolgoletne zdravniške prakse.

Pred nami razgrne odkritja sodobne znanosti, ki potrjujejo intuitivne zaznave starodavne modrosti. Hkrati pa nastavi ogledalo naši družbi, zagnani v stres, da bi lahko prepoznali, kako na nešteto nezavednih načinov sami pripomoremo k nastanku bolezni, ki nas pestijo kakor kuga. to ni knjiga receptov, vendar lahko deluje kot katalizator za osebno preobrazbo. recepti pridejo od zunaj, preobrazba pa sledi od znotraj.

Če pridobimo zmožnost, da se iskreno, sočutno in z nezastrtim pogledom zazremo vase, lahko prepoznamo, kaj potrebujemo, da bi poskrbeli zase. Lahko vidimo področja jaza, ki so bila prej skrita v temi.

V knjigi Ko telo reče ne – bomo prišli do odgovorov na naslednja vprašanja:

• Kakšna je cena naše otopelosti do nas samih, ko ne vemo več, kaj zares čutimo?
• Kaj narediti s svojimi potlačenimi čustvi?
• Kaj pomeni neprepoznavanje sporočil, ki jih pošiljajo naša »nezavedna«, potlačena čustva?
• Kako se lahko zgodi, da ne znamo prebrati svojih lastnih čustev in občutkov?
• Kaj je s stres?
• Kako se lahko stres preobrazi v bolezen?
• Kako lahko stres spodbuja razvoj malignih obolenj.
• Kakšni osebnostni vzorci ali življenjske okoliščine se lahko vpletajo v telesne obrambne mehanizme, da omogočijo že navzočim rakavim celicam, da se razmahnejo?
• Kako zlahka ste v svojem življenju rekli ‘ne’ stvarem, ki so bile za vas v resnici prej zoprnija, kakor da bi vam bile koristne?«
• Ali lahko zgodnje življenjske izkušnje, potlačevanje čustev in vseživljenjski stres pomenijo predispozicijo za Alzheimerjevo?
• Kako sprejeti več čustvene odgovornosti nase.
• Ali prepoznamo stresorje? Ali povečujemo ali zmanjšujemo morebitne grožnje za svoje dobro?
• Ali se zaznavamo kot čisto same? Kot nemočne? Kot da nikdar ne potrebujemo pomoči? Kot da si nikdar ne zaslužimo pomoči? Kot da smo ljubljeni? Kot da moramo delati za to, da bi si zaslužili ljubezen? Kot brezupno nevredne ljubezni? To so nezavedna prepričanja, vgrajena na celični ravni.
• Ali živim svoje življenje v skladu s svojimi lastnimi najglobljimi resnicami ali pa za to, da bi izpolnil pričakovanja nekoga drugega?
• Koliko tega, kar sem verjel in storil, je dejansko moje in koliko je služilo samopodobi, ki sem jo izvorno ustvaril v prepričanju, da je nujna, če naj ugodim svojim staršem?
• Če je izražanje jeze škodljivo, prav tako pa tudi njeno potlačevanje, kako torej lahko upamo, da bomo dosegli zdravje in zdravljenje?
• Kaj ljudje v resnici doživljajo, kadar doživljajo bes?

Ta provokativna in čudovito napisana knjiga vam bo razkrila nova spoznanja o vplivu stresa na naše zdravje. V njej dr. Gabor Mate v razumljivem jeziku povzame najnovejša znanstvena odkritja o vlogi stresa in čustev pri razvoju različnih bolezni, vključno s srčnimi obolenji, diabetesom,sindromom razdražljivega črevesja, multiplo sklerozo, artritisom in rakavimi obolenji.

Čustva, kot je na primer jeza, imajo skupaj z našim imunskim sistemom nalogo, da varujejo naše meje. Ko takšna čustva potlačimo, obenem potlačimo tudi naravni imunski odziv. Pri nekaterih ljudeh imajo takšni obrambni mehanizmi ravno nasprotni učinek od želenega, saj telo uničujejo, namesto da bi ga zaščitili.

Dr. Mate v knjigi razišče, zakaj zdravniki kljub naraščajočemu številu dokazov, da sta um in telo tesno povezana, še naprej zdravijo zgolj fizične simptome namesto človeka kot celote – in zakaj moramo razumeti povezavo telesa in uma, da lahko prevzamemo aktivno vlogo pri ohranjanju svojega zdravja.

Ta knjiga je nastala, da vas spodbudi k učenju in zdravljenju. Ponuja vam transformativne uvide, ki promovirajo skrb za svojo fizično in čustveno dobrobit – pomanjkanje katerih je, kot pravi avtor, glavni vzrok za stres, ki kronično spodkopava naše zdravje in pripravlja teren za razvoj bolezni.

Kaj pravijo o knjigi?

»Dr. Maté je zdravnik, ki bi si ga želeli ob svoji bolniški postelji. S svojim pisanjem izkazuje izjemen čut za sočloveka. Hkrati je radoveden in včasih skoraj boleče neposreden, ko nam poskuša pokazati, kako s svojim vedenjem in odločitvami sami utiramo pot bolezni.« dr. Urška Žugelj, razvojna psihologinja

»Gabor Maté se kot zdravnik, avtor in raziskovalec zazre v svoje bolnike ter jih vidi in spregleda v celoti. Zanj ni dovolj, da vidi samo njihovo bolezen, temveč ga zanima podlaga, na kateri je bolezen nastala, torej človek kot celota. V knjigi Ko telo reče ne brez zadržkov razišče notranje vzgibe in vodila človekovega obstoja ter pri tem odpira tudi svoja čustva iz preteklosti z namenom, da nas osvobodi našega lastnega zanikanja in sramu pred samodejnimi notranjimi vzgibi, da bi potlačili svoja čustva, občutke in zaznave. Skozi zgodbe, primere in njegove lastne uvide nam daje dovoljenje ter nas spodbuja, da tudi sami pogledamo vase, se zazremo v svoja življenjska področja, kjer si še vedno ne upamo iskreno presoditi, kaj je dobro za nas in kaj nam škodi.« Asya Širovnik Moškon, terapevtka, predavateljica, duhovna voditeljica in ustanoviteljica Mednarodne šole napredne transcendentalne hipnoterapije

»Za naše zdravje in vedenje, ki sta nekoč bila mišljena kot področje genov, je zdaj dokazano, da sta v domeni našega dojemanja okolja in naših prepričanj. Dr. Gabor Mate nedavne napredke v biomedicini spretno združuje z osebnimi uvidi svojih pacientov, da bi vam predal znanje o tem, kako naše izkušnje vplivajo na naše zdravje, vedenje in odnose. Ta knjiga je obvezno branje za vse zdravstvene delavce in vsakogar, ki išče znanje, kako lahko sam prevzame nadzor nad svojim zdravjem.« – Bruce Lipton, celični biolog in avtor knjige Biologija prepričanj

Odlomek iz prvega poglavja z naslovom BERMUDSKI TRIKOTNIK

Mary je bila indijanska ženska v zgodnjih štiridesetih, vitke postave, nežna in spoštljiva. Moja pacientka je bila osem let, skupaj s svojim možem in tremi otroki. V njenem nasmehu je bila plahost, odtenek samopodcenjevanja. Zlahka se je nasmejala. Ko ji je večno mladostni obraz zasijal, ni bilo mogoče ne odzvati se enako. Ko pomislim na Mary, se mi še zmeraj ogreje srce – in se obenem skrči od žalobnosti.

Z Mary se nikoli nisva veliko pogovarjala, dokler bolezen, ki ji je pozneje vzela življenje, ni pokazala svojih prvih znakov. Začetek je bil videti dokaj nedolžen: rana od vboda šiviljske igle na konici prsta se ji ni zacelila več mesecev. Problem so izsledili vse do raynaudovega fenomena, pri katerem se majhne arterije, po katerih kri doteka v prste, zožijo, da tkivom primanjkuje kisika. Sledi lahko gangrena in na žalost se je to zgodilo Mary.

Navkljub več hospitalizacijam in kirurškim posegom je v enem letu že moledovala za amputacijo, da bi se znebila kljuvajoče bolečine v prstu. Dotlej ko se ji je želja izpolnila, je bila bolezen že na pohodu in močni narkotiki niso zadostovali za ublažitev njene nenehne bolečine.

Raynaudov fenomen se lahko pojavi neodvisno od drugih motenj ali za njimi. Kadilci so močno izpostavljeni tveganju, Mary pa je bila vse od najstniških let strastna kadilka. Upal sem, da ji bo, če bo prenehala kaditi, v prste spet začela normalno dotekati kri. Po številnih relapsih ji je končno uspelo. Na žalost se je izkazalo, da je bil raynaudov fenomen znanilec nečesa veliko hujšega:

Mary so diagnosticirali sklerodermijo ali sistemsko sklerozo, eno od avtoimunskih bolezni, ki vključujejo revmatoidni artritis, ulcerozni kolitis, sistemski lupus eritematozus (SlE) in številna druga obolenja, pri katerih ne prepoznamo takoj avtoimunskega izvora, denimo sladkorno bolezen, multiplo sklerozo in nemara celo Alzheimerjevo bolezen.

Vsem je skupen napad bolnikovega lastnega imunskega sistema na telo, kar povzroča poškodbe na sklepih, vezivnem tkivu ali skoraj katerem koli organu, naj gre za oči, živčevje, kožo, črevesje, jetra ali možgane. Pri sklerodermiji (iz grške besede, ki pomeni »otrdelo kožo«) ima samomorilski napad imunskega sistema za posledico otrdelost kože, požiralnika, srca in tkiv v pljučih in drugod.

Kaj povzroča to državljansko vojno v telesu?

Medicinski učbeniki to obravnavajo z izključno biološkega vidika. V nekaj primerih so kot povzročitelji omenjeni strupi, večinska domneva pa je, da je v veliki meri v ozadju genetska predispozicija. Zdravljenje v praksi odraža ozko miselno naravnanost zgolj na telesni vidik. Ne specialisti ne jaz kot njen osebni zdravnik nismo nikoli pomislili, da bi upoštevali, kaj v Maryjinih specifičnih izkušnjah bi lahko še prispevalo k njeni bolezni.

Nihče od nas ni izrazil radovednosti o njenem psihološkem stanju pred nastankom bolezni ali o tem, kako je to vplivalo na njen potek in dokončni izid. Preprosto smo vsakega od njenih telesnih simptomov obravnavali, kakor so se pokazali: z zdravili smo zdravili vnetje in bolečino, z operacijami odstranili gangrensko tkivo in izboljševali dotok krvi, s fizioterapijo smo ji vračali mobilnost.

Nekega dne sem jo, skoraj po trenutnem vzgibu, v odziv na šepet intuicije, ki mi je govorila, da Mary potrebuje poslušalca, povabil, naj se naroči pri meni za celo uro, da bi tako dobila priložnost in mi povedala kaj o sebi in svojem življenju. Ko je spregovorila, je bilo to zame razodevajoče. Pod njenim pohlevnim in plahim obnašanjem se je skrivala obsežna zaloga potlačenih čustev.

Mary je bila kot otrok zlorabljena in zapuščena, nato pa so si jo podajali iz ene rejniške družine v drugo. Spominjala se je, kako se je pri sedmih letih stiskala na podstrešju z mlajšima sestrama v naročju, medtem ko sta se njena pijana rejnika spodaj prepirala in kričala. »Ves čas me je bilo neizmerno strah,« je rekla, »toda kot sedemletnica sem morala zavarovati svoji sestri. Mene pa ni varoval nihče.«

Še nikdar prej ni razodela teh travm, niti svojemu možu ne, s katerim je bila poročena dvajset let. Naučila se je, da nikomur, niti sebi, ne izraža svojih občutij do česar koli. Če bi se v otroštvu izrazila, bila ranljiva in sprašujoča, bi to zanjo pomenilo tveganje. Njena varnost je bila v tem, da upošteva čustva drugih, nikoli svojih lastnih. Ujeta je bila v vlogo, ki ji je bila vsiljena kot otroku, ni pa se zavedala, da ima tudi sama pravico do tega, da kdo skrbi zanjo, da ji kdo prisluhne, da se komu zdi vredna pozornosti.

Mary se je opisala kot nezmožno reči ‘ne’, kot osebo, ki kompulzivno prevzema odgovornost za potrebe drugih. Njena glavna skrb so bili še naprej njen mož in skoraj odrasli otroci, celo ko se ji je bolezen zaostrovala. Je bila sklerodermija način, kako je njeno telo dokončno začelo zavračati ta vsesplošen občutek dolžnosti?

Nemara je njeno telo počelo tisto, česar njen um ni zmogel: odvrglo je neumorna pričakovanja, sprva vsiljena otroku in zdaj samovsiljena odrasli osebi, ki je druge postavila na prvo mesto. Sam sem to nakazal, ko sem o Mary napisal svoj prvi članek v vlogi medicinskega kolumnista za časnik The Globe and Mail leta 1993.

»Ko nam kaj prepreči, da bi se naučili reči ‘ne’,« sem napisal, »se utegne zgoditi, da ‘ne’ izrečejo naša telesa namesto nas.« Navedel sem nekaj medicinske literature o negativnih učinkih stresa na imunski sistem.

Ideja, da je lahko slog spoprijemanja s čustvi pri ljudeh dejavnik za sklerodermijo ali druga kronična obolenja, pri nekaterih zdranikih velja za nesprejemljivo. Specialistka revmatologinja v veliki kanadski bolnišnici je uredniku napisala neprizanesljivo pismo, v katerem je skritizirala tako moj članek kot tudi časopis, ker ga je objavil. Obtožila me je neizkušenosti in trdila, da nisem opravil nikakršnih raziskav.

Da specialist zanemari povezavo med telesom in umom, ni presenetljivo. Dualizem, ki razdvoji tisto, kar je eno, zaznamuje vsa naša verovanja o zdravju in bolezni. telo v izolaciji poskušamo razumeti iz uma. Človeška bitja, naj bodo zdrava ali ne, si želimo opisati, kakor da delujejo neodvisno od okolja, v katerem se razvijajo, živijo, delajo, se igrajo, ljubijo in umirajo. to so vgrajene, skrite pristranskosti medicinske pravovernosti, ki jih večina zdravnikov ponotranji med usposabljanjem in jih prenese v svojo prakso.

V nasprotju s številnimi drugimi disciplinami mora medicina šele usvojiti pomembno lekcijo Einsteinove teorije relativnosti: da položaj opazovalca vpliva na opazovani pojav in učinkuje na rezultate opažanja. Neizprašane domneve znanstvenika obenem določajo in omejujejo tisto, kar bo odkril, kakor je poudaril pionirski češko-kanadski raziskovalec stresa Hans Selye.

»Večina ljudi se ne zaveda povsem, do kolikšne mere so duh znanstvenega raziskovanja in lekcije, ki izhajajo iz njega, odvisni od osebnih pogledov tistih, ki opravijo odkritje,« je zapisal v delu The Stress of Life. »V zgodovinskem obdobju, ki je tako zelo odvisno od znanosti in znanstvenikov, si ta temeljni poudarek zasluži posebno pozornost.«

V tej odkritosrčni in samorazodevajoči oceni je Selye, tudi sam zdravnik, izrazil resnico, ki jo je celo danes, četrt stoletja pozneje, doumelo le malo ljudi. Bolj ko se zdravniki specializirajo, več vedo o delu telesa ali organu in manj navadno razumejo človeško bitje, v katerem prebiva ta
del ali organ. ljudje, s katerimi sem opravil intervjuje za to knjigo, so skoraj v en glas poročali, da jih niti specialisti niti njihovi osebni zdravniki nikdar niso povabili, naj raziščejo osebno, subjektivno vsebino svojih življenj.

Če sploh kaj, so menili, da se jim v večini stikov z zdravniškim poklicem takšen dialog onemogoča. Ko sem se s svojimi kolegi specialisti pogovarjal o prav teh pacientih, sem ugotovil, da lahko zdravnik celo po dolgoletnem zdravljenju določene osebe ni vedel ničesar o bolnikovem življenju in izkušnjah zunaj ozkih meja bolezni.

V tej knjigi sem se namenil pisati o učinkih stresa na zdravje, zlasti v primerih skritega stresa, ki ga vsi črpamo iz zgodnjega programiranja in je tako globok, tako subtilen vzorec, da imamo …

O avtorju

Gabor Maté, dr. med., priznani govornik na temo odvisnosti, travme, stresa in razvoja v otroštvu, je avtor poljudnoznanstvenih knjižnih uspešnic Ko telo reče ne: Skriti stres terja davek, Scattered Minds: The Origins and Healing of Attention Deficit Disorder, In the Realm of Hungry Ghosts: Close Encounters with Addiction, in z Gordonom Neufeldom soavtor knjige Hold On to Your Kids: Why Parents Need to Matter More Than Peers.

Dr. Maté v svojih delih spaja znanstvene raziskave, študije primerov, izkušnje iz svoje prakse ter svoje lastne uvide, da bi ponudil širšo perspektivo, ki razsvetljuje in opolnomoči ljudi, da spodbudijo svoje zdravljenje in zdravljenje tistih okoli njih.

Dolgo je delal kot družinski zdravnik, pisal zdravstveno kolumno za časopisa Globe in Mail, ogromno spoznanj iz zdravniške prakse pa je dobil kot zdravnik v paliativni oskrbi in pri delu z odvisniki v zloglasni soseski Downtown Eastside v Vancouvru.

VSEBINA KNJIGE

Predgovor k slovenski izdaji
Opomba za bralca

1. Bermudski trikotnik
2. Preveč pridno dekletce
3. Stres in čustvena kompetentnost
4. Živi pokopani
5. Nikoli dovolj dobri
6. Tudi ti si del tega, mama
7. Stres, hormoni, potlačevanje in rak
8. Iz tega se izcimi nekaj dobrega
9. Ali obstaja osebnost, »dovzetna za raka«?
10. 55-odstotna rešitev
11. Vse je samo v njeni glavi
12. Umrl bom najprej na vrhu
13. Jaz ali nejaz: zbegan imunski sistem
14. Trhlo ravnovesje: biologija odnosov
15. Biologija izgube
16. Ples rodov
17. Biologija prepričanj
18. Moč negativnega mišljenja
19. Sedem temeljev zdravljenja

Opombe
Viri
Zahvala