CAMINO – OD SUŽENJSTVA DO SVOBODE – Petra Škarja

Ta knjiga se je pisala 13 let. Oziroma 24 let. Le spisana je bila na in po Caminu. Na poti, ki mi je predstavljala osebni prehod. Prehod iz lastnega suženjstva do svobode, suženjstva kot posledice travme iz otroštva, s katere posledicami sem se borila vse do sedaj.

Pripravljena sem bila iti na konec sveta, da se rešim teh okovov, ki so postajali vse težji in težji in pod bremeni katerih sem klecala spet in spet. In prav to sem storila. Šla na konec sveta (Fisterra) iskat preprosto – lahkotnost in svobodo!

DOPOLNJENA IZDAJA je posebna izdaja, ki po treh letih razkriva plati, ki jih prvotna knjiga ni, ker še ni bilo moči ali pa še ni bilo odgovora. Kaj se je spremenilo po treh letih? Kako je s hinavsko prijateljico, kaj z Juan-Valderjem in kakšne so posledice takega osebnega razkritja?

Petra Škarja: CAMINO – OD SUŽENJSTVA DO SVOBODE

Število strani: 396 – Format: 15,5 x 21,5 cm – Vezava: trda

Cena knjige: 25,00 €

• Plačilo se izvede po predračunu. Stroški poštnine znašajo 3,70 €.
• Za naročilo knjige kliknite na spodnji gumb in izpolnite naročilnico.

Vsakdo v življenju bije svoje bitke (odlomek iz knjige Camino – Od suženjstva do svobode)

Vsakdo v življenju bije svoje bitke. Vsakdo ima majhne bitke za vajo in večje za preizkus zmogljivosti. In vsakdo ima vsaj eno bitko, tisto, po kateri bi kot vojščak zaslovel in po kateri bi si ga zapomnili. Tisto, ki ga naredi najmočnejšega, ki ga najbolj izoblikuje, največ nauči in hkrati – najbolj utrudi.

Nekdo bije svojo največjo bitko z zdravjem, drugi zaradi neuslišane ljubezni. Nekdo bije bitko zaradi pomanjkanja hrane, drugi doživljajo borbe v sebi, ki niso vidne zunanjim očem.

Nikar ne sodi ljudi, ki bijejo svoje bitke. Nikar se jim ne posmehuj, ne pametuj o njihovih poveljih in ne skušaj poveljstva drugih prevzeti sam. In nikar ne zavidaj življenja drugemu, kajti nekatere bitke, celo tiste največje, so včasih očem nevidne, skrite za ščitom, čelado in masko nasmeha.

»Bravo, premagal si svojo težko bitko,« rečejo na koncu. Včasih ne vidijo, kako te je ta bitka porezala, potrgala, ti pustila brazgotine in utrudila tvoje številne dele, ki nikoli več ne bodo enaki.

Kar lahko naredimo za dobro sebe in človeštva, je le to, da spoštujemo pot vsakega posameznika, z vsemi bitkami, z vsemi zmagami in porazi, z vsemi plaketami uspehov in brazgotinami ran. In da mu preprosto pustimo, da bije svoje bitke, ob tem pa mu le ponudimo kozarec vode, ki ga bo ojačala, ko bo to potreboval.

Nekateri ob najtežjih bitkah pokleknejo, se smilijo sami sebi in iščejo sočutje v drugih, ob tem pa za padlo bitko krivijo vse ostale. “Ubogi, ubogi,” so besede, ki si jih želijo in čustveno izsiljujejo. Seveda je lepo potolažiti prijatelja, ki postoka, mu prinesti odejo in skuhati čaj ter tolažiti. Enkrat in dvakrat, morda trikrat. Več pa raje ne, saj mu s tem res ne pomagamo, prej škodimo. Največ, kar lahko storimo je to, da verjamemo vanj, da ima moč in pogum pobrati se in zmagati!

Spet drugi skrivajo svoje najtežje bitke, saj so v našem okolju sodno in očitujoče sprejete, včasih se zdi, da sploh ne dovoljene. Včasih prav tisti, ki so navzven vedno nasmejani in polni energije, za to masko skrivajo najhujše bitke in rane.

Zato nikoli ne sodimo … Ne vemo, kaj se dogaja v človeku, zakaj je morda celo osoren, hladen, nesramen ali kaj drugega …

In največ, kar lahko zase storimo v teh bitkah? Sprejmimo jo. Recimo ji DA! Ne skrivajmo, ne igrajmo, ne tlačimo je, ker bo prišla na plano. Če nam je dano, da rabimo to bitko, jo bomo imeli, na lep ali trd način. Stopimo v areno in se soočimo z njo! Ne glede na to, kaj se ti zgodi, le nikoli ne pozabi – hodi in hodi in hodi dalje … Če padeš v bitki, se poberi in pojdi dalje. Ne obstoj v trenutku, ker čas in s tem tvoje življenje gresta dalje. Pa tudi ob zmagah ne zaspi na lovorikah. Pojdi dalje. Spet in spet … Življenje je premikanje. 

Tako imam občutek, da sedaj, po poti po Caminu, v varnem domačem okolju bijem bitko svojega življenja. Bitko, očem nevidno. Bitko, razumu nepojasnljivo. A tudi bitko, včasih tako težko, da se utrujenost že polašča vsake celice telesa. In bolj kot telesa – vsake celice duha.

Vem, da jo bom presegla in zmagala. Vem, ker nas vesolje nikoli ne postavi pred večjo preizkušnjo, kot smo jo sposobni preseči. A vprašanje je, kako ranjena bom prišla iz te bitke in koliko tega se lahko zaceli.

Spomnim se čudovite misli Brene Brown:

»Ni kritik tisti, ki šteje; niti tisti, ki s prstom kaže, kako je spodletelo človeku dejanj in kje bi kaj lahko storil bolje. Čast gre tistemu, ki je v samem središču arene; čigar obraz je umazan od prahu, potu in krvi; ki smelo vztraja; ki se moti; ki ne doseže cilja spet in spet, ker ni truda brez napak in neuspehov. Čast gre tistemu, ki se v resnici potrudi nekaj storiti; ki pozna najvišje navdušenje in najvišjo predanost; ki se zavzema za častno stvar; ki ve, da bo v najboljšem primeru slavil veličastno zmago, v najslabšem pa bo, če ne uspe, vsaj neizmerno pogumen …«

MNENJA O KNJIGI

“Knjiga je čudovita. Že dolgo me ni nobena tako navdušila in pritegnila. Dovolj mi je duhovnih knjig, ki samo nekaj učijo. Osebne izkušnje in pisatelj, ki duhovnost živi, pa je nekaj popolnoma drugega. Prebrala sem jo dobesedno na en mah. Dala mi je zelo misliti.” – Andreja Kastelic

“Njeno nesramno iskreno pisanje se me je dotaknilo do dna srca. To golo človeško knjigo zdaj razvrščam ne lestvico mojih najboljših knjig. Odpira možnosti dojemanja drugačnosti in sprejemanja enakosti. Res jo toplo priporočam. Bravo Petra, kapo dol!” – Polonca Leban Grmek, ilustratorka

“Hodim in hodim in hodim. Od besede do besede. Od stavka do stavka. Od vprašanja in ne vedno do odgovora. Zamika me, da bi vzel pohodniški tempo Camina, od dneva do dneva. Zgolj zato, da bi ponujeno uredil in prevedel v svet mojega dojemanja. Kajti moj svet je počasnejši in se ustavlja ob vprašanjih, ki so današnjemu vsakdanu, vsaj mislim, samoumevna. Račun brez krčmarja.

Pohodnica preseneča iz dneva v dan in me z menjavanjem prizorišč, ter s premišljenimi skladateljskimi prijemi, spreminjanjem ritma, domiselno agogiko, sodobno harmonijo, ki ne beži od disonanc, polifonim vodenjem linij in učinkovitimi modulacijami pravzaprav prisili, da v albergih premaknem čas naprej. K temu izdatno prispeva tudi izvrstna orkestracija, obarvana z zborom domačinov in mednarodno zasedbo solistov: Španec Jaime, simpatični Juan-Valder, pa Nadiye, Monika in Carl in še kdo.

Dvospev Danke Hannah in Petre v vetru na gori me je, priznam, spravil do solz. Občudujem vztrajnost, zanikanje vseh vrst bolečine, vračanje k osnovnim človeškim vrednotam. Izpisujem globoke misli, vredne filozofa. Uživam ob turističnih opisih in se zabavam ob anekdoti, zakaj matematik ne more dobiti Nobelove nagrade. Obenem pa se ves čas sprašujem, kam me bo pisateljica pripeljala s Hinavsko Prijateljico, ki jo sprva ne piše z velikimi začetnicami. Ji je dala priimek in ime? In kdo sploh je? Neka Petra v Petri?

Dvajseti dan na Caminu pisateljica odškrne vrata, odpre šele v drugem delu, na koncu. Doma.

Na stežaj.
Iskreno.
V prvi osebi.

“Hej, Petra,” se ti je zahvalil Jaime ob slovesu, “hvala, da si. Tudi zaradi tebe ponovno lahko verjamem v človeštvo.”

Moje besede je rekel.

Želim ti vse dobro! Knjigi CAMINO – Od suženjstva do svobode tudi!” – Stane Pečjak, pisatelj

“Ljudje smo … Vsi smo zgolj ljudje, ki sledimo svojemu srcu in se ne ustavljamo na poti …

Pot? Po mnenju nekaterih edini (pravi) smisel življenja, ki nas ohranja žive, nam daje upanje in nam postavlja izzive … Najmočnejši preživijo, drži, a tudi tisti najbolj vztrajni, saj jih ravno pot naredi močne, prepoznavne in svobodne … Notranji glasovi nam ne dajo miru, dokler jim ne prisluhnemo, dokler jih ne vzamemo resno in jih upoštevamo na poti … Pomembno sporočilo nam želijo predati in le tisti najbolj pogumni si dovolijo te glasove slišati … So del nas in del naše preteklosti in so lahko del našega celotnega življenja, če se seveda z njimi ne sprijaznimo in jih preprosto upoštevamo …

Petra nam v knjigi razkriva neverjetno moč in ranljivost hkrati … Njeno nenehno prikrivanje resnice in spretno izogibanje prijateljici, ki ji je nadela naziv ‘hinavska prijateljica’, jo pripelje do spoznanja, kako pomembno se je soočiti s sabo … Kako pomembno si je odgovoriti na vprašanje; KDO SEM? Spoznanje, ki ga je Petra s svojo trmo, vztrajnostjo, jokom, bolečino in jezo dosegla, se imenuje svoboda. Šele takrat je svojo ‘hinavsko prijateljico’ vzela kot del sebe in spoznala, da ji nikoli ne bi mogla uiti, pa če bi prehodila pot okoli sveta …

Knjiga Camino – Od suženjstva do svobode razkriva Petrino pot nazaj do otroštva, kjer se je rodila travma in nam vsem skupaj sporoča, kako zelo zelo pomembno je soočanje s samim sabo … Čeprav si želiš pobegniti na 1000 km dolgi poti, je ravno soočanje tisto, ki prinaša mir in svobodo …” – Simon Mičić, avtor knjige Deček s tatujem na srcu

O AVTORICI

Petra Škarja spodbuja podjetnost in ustvarjalnost, saj to človeka pripelje preko uspeha do svobode pri delu in v življenju – in s tem do morda najpomembnejšega temelja sreče in zadovoljstva.

Bodi to, kar si, delaj to, kar te veseli, je njeno osnovno vodilo. In JUST DO IT – s srcem. Sicer pa je oseba z izjemnimi sanjami, željami in pravljično podobo sveta. Vodi jo misel Alberta Einsteina: “Vesolje nam ne bi posadilo sanj v naša srca, če mi ne bi dalo tudi moči, da te sanje uresničimo.”

Petra je avtorica več knjižnih uspešnic, med katerimi je knjiga Ameriški milijonarji so spregovorili prevedena v hrvaščino, angleščino, ruščino in prodane avtorske pravice na Kitajsko.

VSEBINA KNJIGE

Najprej prehodiš Camino

Moja pot. Moj Camino. Moje stopinje.
Pot od suženjstva do svobode.
Včasih tečka, a vredna vsake kapljice potu!

… potem Camino vodi tebe.

Včasih te preseneti lastno otroštvo …
Morda je um pozabil, a duša ni.
Ne bo.
Nikoli.